Prednost za prodajalce, ki sprejemajo kreditne kartice, je zlasti jamstvo izdajatelja kartice, da bo prodaja zanesljivo plačana. Prodajalci prav tako računajo na to, da se jim bo zaradi brezgotovinskega plačevanja in kreditiranja povečala prodaja. Ker kreditne kartice ne more pridobiti vsakdo, saj izdajatelj zanj pred izdajo preveri tudi njegovo boniteto, kupci s kreditnimi karticami običajno pripadajo sloju ljudi, ki se praviloma odloča za nakup izdelkov višjega cenovnega razreda. Ker je kreditna kartica tudi kreditni inštrument, potrošniki pogosto kupujejo blago, ki ga običajno ne bi, ker pri sebi ne bi imeli dovolj gotovine ali čekov in ker se zavedajo, da bodo račun dejansko poravnali kasneje.
Za izdajatelje kreditnih kartic je največja prednost ta, da dejansko živijo od članarine in/ali drugih prispevkov, ki jih zaračunavajo imetnikom kreditnih kartic, pa tudi od provizije, ki jo zaračunajo prodajalcem na kreditne kartice. Medtem ko se članarina plačuje vnaprej in znaša med 8,35 in 66,77 €, odvisno od izdajatelja kartice, se provizija plačuje sproti, tako da imajo izdajatelji zanesljive in stalne vire financiranja. Z izdajanjem in uveljavljanjem kreditnih kartic izdajatelji uveljavljajo svoje ime oziroma blagovno znamko, kar jim pomaga tudi pri drugih finančnih poslih, predvsem v povezavi z bankami ter pri dajanju in najemanju kreditov.
… in slabosti uporabe kreditnih kartic
Največja past, ki preži na imetnika kreditne kartice, je lažen občutek o plačilni sposobnosti. Ker je kreditna kartica namenjena kreditnemu in brezgotovinskemu nakupovanju, kar je sicer zelo velika prednost, je to hkrati tudi velika slabost, vsaj za ljudi, ki so potrošniško usmerjeni in ne vodijo evidence o potrošenih sredstvih oziroma ne razmišljajo o odhodkovni strani svojega proračuna. Ker je prodaja na kredit pogosto podprta z učinkovitim oglaševanjem in zato še bolj mamljiva, nekateri prekoračijo svoje finančne zmožnosti oziroma kupujejo blago, ki ga v resnici sploh ne potrebujejo. Za imetnika kartice je lahko precejšen izdatek tudi članarina, ki jo mora plačati izdajatelju kartice praviloma enkrat letno. Izguba ali vsakršna drugačna, nezakonita odtujitev kartice lahko, kljub v sistem posameznega izdajatelja vgrajenim mehanizmom za preprečevanje zlorab, povzroči nezakonito in nepooblaščeno uporabo kartice z vsemi stroški v tej zvezi.
Za prodajalce, ki sprejemajo kreditne kartice, je največja slabost plačevanje provizije izdajateljem. Provizija se določi s pogodbo in je običajno odvisna od prometa. Prav tako se pogosto zgodi, da morajo prodajalci omogočati plačevanje z različnimi kreditnimi karticami, če želijo imeti večjo prodajo, kar pa pomeni, da morajo imeti sklenjene pogodbe z različnimi izdajatelji in jim plačevati provizije.
Slabost za izdajatelja kreditne kartice je, da mora od imetnika čim prej izterjati plačilo in tako skrajšati čas plačila računa prodajalcu do prejetja plačila imetnika kartice. Ker je imetnikov veliko, mora izdajatelj računati na njihovo nelikvidnost, bankrot ali druge težave, zaradi katerih plačila niso pravočasna. Tudi stroški tožb in izterjave zapadlih plačil so lahko precejšnji, zato izdajatelji kartic pred izdajo temeljito preverjajo boniteto morebitnih imetnikov.
Viri:
www.dolceta.eu
Odar Marjan (2000). Kreditne (zaupanjske) kartice. IKS, Ljubljana, 27 (2000).