Pravijo, da smo Slovenci precej nenavaden narod, kar se tiče lastnine. Nanjo smo tako navezani, da se menda vsak drugi Slovenec tožari glede zemlje ali mej zemljišča, ki mu pripada, prav tako pa smo večinoma navajeni, da si svoje zemljišče ogradimo. Namesto, da bi skušali biti čim bolj povezani z naravnim okoljem in svoj dom čim manj ločevati od njega, si radi okoli svojih hiš postavljamo ograje, ki jasno povedo, do kje se razprostira tisto, kar je naše. Če potrebujete novo ograjo, vam priporočamo, da kontaktirate podjetje Ograje Rogina.
Tudi z možem sva ob nakupu hiše pristala v ulici vrstnih hišic, kjer so bile povsod naokoli ograje. Imela jo je tudi najina hiša, a ker je bila ograja slabše vzdrževana je veliko lesa na njej že razpadalo. Imela sva torej dve možnosti: ali ograjo obnoviva, ali pa popolnoma odstraniva. Raje sva se odločila za odstranitev ograje – toliko let sva živela v bloku, da sva bila sita sten in omejitev, in vsekakor nisem želela, da se moja terasa konča z ograjo, ki mi omejuje pogled.
Po nekaj letih življenja v hiški sem prvič pomislila na to, da sva morda naredila napako. Dobila sva namreč otroka in hitro je postalo jasno, da vrt brez ograje ni ravno praktičen – skrbelo meje, da bo najin dvoletnik stekel na cesto ali odtaval po ulici, zato sem si mogla priznati, da bi bila ob ograjenem vrtu precej bolj brezskrbna. In … Postavila sva ograjo. A ne tiste vrste, ki zastira poglede sosedom in na veliko kriči, kje je meja tvojega ozemlja – ne, odločila sva se za montažo žičnate vrtne ograje, ki opravi svoj namen s tem, da omejuje prehod, vendar pa je zaradi »lahke« zasnove in zelene barve skorajda neopazna. Nobene potrebe namreč ni, da bi najino hišo ograjeval visok, poln plot, ali pa celo kakšna zidana stena (tako kot si jo je postavil eden od sosedov v ulici). Meja, ki sina zadrži, a vseeno ne kvari občutka, da živimo v neomejenem, svobodnem svetu, je povsem dovolj.
Oglaševanje