Organizacije delujejo po takšnem ali drugačnem hierarhičnem sistemu. Velika večina jih ima piramidno strukturo, kjer se posamezne enote znotraj te velike piramide ponovno piramidno organizirajo z enim vodjem, morebitnim pomočnikom ali pomočniki vodje in več zaposlenimi. Vodja je tako odgovoren za celico znotraj organizacije in njegova vloga je vse prej kot lahka. Na eni strani mora voditi skupino, deliti naloge, jih nadzirati in odgovarjati za njihovo delovanje, po drugi pa nagrajevati uspehe in sankcionirati neuspehe. Zato, da so lahko uspešni, morajo vodje vzpostaviti čim bolj pristen odnos s svojo skupino.
V literaturi in praksi se pojavlja več stilov vodenja, med najpogostejšimi pa so:
- Patriarhalni vodstveni stil. Pri tem stilu avtoriteta družinskega očeta (patriarha) deluje brezpogojno. Takšen vodstveni stil je pogost predvsem v manjših družinskih podjetjih. Patriarhova naloga je skrb za podrejene, od katerih pričakuje lojalnost, zahvalo, zvestobo in poslušnost. Njegova moč izhaja iz njegovega položaja.
- Karizmatični stil vodenja. Moč vodje izhaja iz posebnih osebnih značilnosti. Ta stil je primeren zlasti za vodenje v kriznih situacijah.
- Avtokratičen stil vodenja. Povezan je z velikimi organizacijami, kjer vodenje poteka preko hierarhične strukture in linijskega vodenja. V tem primeru praktično ne obstajajo neposredni stiki med vodjo in zaposlenimi.
- Birokratski stil vodenja. Gre za formalizacijo elementov organizacije, ki se kažejo v razosebljenosti povezav med vodjo in zaposlenimi. Voljo avtokrata zamenja moč birokratskih procedur, ki so sprejete s strani vodij.
Različni teoretiki prepoznavajo še več vodstvenih stilov, tudi do osem. Če se omejimo le na omenjene štiri, je jasno, da je priljubljenost vodje od stila do stila precej različna.
Splošno pravilo je, da večja priljubljenost vodje prinaša boljše odnose in rezultate med njimi in podrejenimi. Hkrati pa se na tej točki pojavi vprašanje, kdaj je vodja preveč priljubljen oziroma kdaj začno podrejeni njegovo priljubljenost izkoriščati. V vsakem primeru mora vodja kljub svoji priljubljenosti opravljati svoje naloge, tudi če so le-te neprijetne.
Vodje, ki so priljubljeni v svojem kolektivu, lažje dosežejo več kot njihovi kolegi, ki so manj priljubljeni. Vodja, katerega podrejeni cenijo, bo tudi v kriznih situacijah lažje našel prave ljudi za pravo delo, obenem pa se bo lahko s svojo priljubljenostjo rešil težjih nalog, saj bo na račun le-te dobil mnogo večjo toleranco svojih sodelavcev.
Avtor: Mitja Gorenak
Pogosta vprašanja