Podjetja obstajajo zato, da ustvarjajo vrednost in danes, ko se industrijska družba dokončno umika novi dobi, dobi znanja in informacij, se vse več vrednosti ustvari iz naslova intelektualnega kapitala v podjetju. Ključni sestavini intelektualnega kapitala sta strukturni in človeški kapital in ravno človeki kapital je tisti, ki temelji na znanju zaposlenih, osebnih lastnostih in njihovih neprecenljivih izkušnjah, vendar pa uspešni in visoko motivirani zaposleni vsakemu podjetju zagotovo poleg dobička predstavljajo tudi strošek, ki nemalokrat ni majhen.
Kdaj so torej zaposleni za organizacijo strošek in kdaj ključni dejavnik uspeha? V tistih organizacijah, kjer je njihov finančni prispevek manjši od cene dela, so seveda strošek, v drugih organizacijah, v katerih je dodana vrednost na zaposlenega štirikrat ali petkrat večja, pa predstavljajo ključni dejavnik uspeha. Dodana vrednost na zaposlenega je v razvitih državah kar 2,7-krat večja kot v Sloveniji, kar pa seveda ne pomeni, da v Sloveniji delamo trikrat manj, pač pa, da za enak učinek potrebujemo trikrat več delavcev in to je seveda tudi trikrat dražje. Vendar pa delavec za podjetje ne sme biti zgolj strošek. Človeški kapital je za uspešne organizacije eden temeljnih dejavnikov poslovne odličnosti. Zaposleni običajno ustvarja dodano vrednost in prispeva k pozitivnim poslovnim rezultatom. Da bo zaposleni ustvaril najvišjo dodano vrednost, je pred samo zaposlitvijo treba nujno preučiti, kakšen strošek in hkrati kakšno finančno korist bo zaposleni prinesel podjetju, koliko bo vredno njegovo delo in posledično kakšno dodano vrednost bo ustvaril. Dodano vrednost se glede na zaposlenega lahko ustvari tudi z natančnim merjenjem prispevka zaposlenega v podjetju, ki se ga lahko meri zgolj neposredno računovodsko prek doseženih prihodkov, ki jih je mogoče pripisati delu posameznika. Slednji izhajajo iz uspehov na področju prodaje in trženja, pridobivanja pomembnih poslovnih partnerjev, večjih prodajnih naročil ali podpisa pomembnejših pogodb, lahko pa dodano vrednost merite tudi prek nefinančnih kazalnikov, med katerimi je na prvem mestu gotovo prispevek na področju inovacij in razvoja podjetja, pri izboljšavah in optimizaciji poslovanja, prenosu znanja na sodelavce, spodbujanju ter vodenju sodelavcev. Ravno tukaj se pokaže prava dodana vrednost zaposlenih – v razumevanju informacij, uporabi znanja in ustrezni implementaciji. Znanja, izkušenj in ustvarjalnosti zaposlenih s še tako sodobnimi tehnologijami in pristopi upravljanja pač ni mogoče nadomestiti in so tako zaposleni največji kapital v organizaciji, zato je treba le-tega skrbno razvijati, da se oplemeniti, ustrezno voditi in motivirati, da ostane čim dlje v organizaciji ter stalno povečuje dodano vrednost. (Vir: http://www.revija.mojedelo.com)
Na tak način, po tehtnem premisleku in uvedbi pravih metod, lahko pojetje prihrani lepo vsoto denarja, seveda pa to ni edini način. Eden izmed načinov, s katerimi podjetje lahko prihrani, je upoštevnaje ekonomije obsega (angl. economy of scales). Gre za ekonomski termin, ki se nanaša na dodatne prihranke pri stroških, ko proizvodnja večjega obsega omogoči znižanje stroškov pri izvajanju storitve. Kot že omenjeno, to podjetju posredno pomaga ustvariti dobiček, potrošnikom pa omogoči bolj odprt in konkurenčen trg v smislu večje izbire in boljših proizvodov po nižjih cenah.
Ekonomijo obsega je smiselno uporabiti predvsem v večjih podjetjih, v industriji z visokimi stroški kapitala, v kateri se lahko ti stroški porazdelijo po velikem številu enot proizvodnje. To je lepo vidno na primeru tovarne, kjer so nastale investicije v stroje in kjer en delavec začne delo na stroju ter daje določeno število blaga. Če se temu delavcu pri delu na stroju pridruži še en delavec, nastane dodatna količina blaga brez dodajanja bistvenih stroškov. Znesek, ki ga proizvedeta, torej raste precej hitreje kot sredstva za stroške delovanja.
Izkoriščanje ekonomije obsega pomaga razložiti, zakaj v nekaterih panogah rastejo velika podjetja, vendar pa uporaba ekonomije obsega zagotovo ni primerna in smiselna v vseh panogah in primerih, saj lahko včasih le-ta zahteva večji trg, kot je mogoč v določeni državi – če bi na primer v Sloveniji proizvajali lastno znamko avtomobila in bi se ta prodajala samo na domačem trgu, uporaba ekonomije obsega ne bi bila smiselna; smotrn bi bil izvoz avtomobilov tudi na svetovne trge, saj bile to omogočilo zadostno povpraševje in dovolj veliko povpraševanje, ki bi zahtevalo večjo proizvodnjo z več delavci in torej večjo učinkovitostjo, a hkrati manjšimi stroški obratovanja, saj je število opreme ostalo nespremenjeno. Ker pa so stroški proizvodnje običajno fiksni, z uvedbo ekonomije obsega sprva naraščajo sorazmerno s povečevanjem obsega proizvodnje, vendar se kmalu pričnejo zmanjševati. Kot zmeraj, je orej tudi pri uvedbi in izkoriščanju ekonomije obsega na prave, pozitivne rezultate potrebno nekaj časa počakati in vztrajati. (Vir: http://www.bmcint.si)
Avtor: Brigita Bec
Pogosta vprašanja